Spomladanska zaljubljenost

Spomladanska zaljubljenost

Nekaj vam moram priznati, dragi moji. Kljub vsem mojim odločnim namenom in obljubam me je spet zgrabilo. Si pač ne morem pomagat. Za Valentinovo bom zato najprej ženi prinesel rožice, da ne bo zamere. Potem pa bom šel malo pocrkljat še mojo drugo ljubezen.

Tole moje razmerje traja že dobri dve desetletji, v dobrem in slabem. Kdo je že rekel, da je prava ljubica tista, ki ostaja tudi, ko menjaš ženo? Sicer žene ne kanim več menjati, a tudi mojim občasnim nočnim izhodom se še lep čas ne bom odrekel. Preveč sem se navadil na tiste urice, ko pozabim na ostalo in se vdajam hitrejšemu bitju srca in izdatnemu potenju. Kaj hočem, malo sem zasvojen s temi prijetnimi občutki. Saj vem,da me razumete. Sveži zaljubljenci in prekaljeni veterani. Strast, ki te premaga, da končno najdeš čas in enostavno greš. Samo tisti, ki še nikoli ni poizkusil, si bo upal reči, da je tek dolgočasno opravilo.

Moja zgodnja leta zaljubljenosti v tekanje so že davno minila. Takrat sem potreboval dnevno dozo hormonov sreče in si brez tega nisem predstavljal življenja. A tako kot vsaka dolgoročna zveza je iz začetne strasti stvar dozorela v enkrat bolj drugič manj intenzivno doživljanje življenja.  Včasih tudi več tednov ali meseceh komajda pomislim nanjo. Mraz in vlaga, tema in naslanjanje na topel radiator me čez zimo uspešno odtegnejo iz objema ljube mi gibalne radosti. In potem se napove pomlad.

Pomlad, ah ta pomlad! Vsa moja racionalizacija se umakne razigranosti, ko me premami  topel veter in popoldansko sonce. Kot mlad teliček bi se ure in ure podil po svojih najljubših tekaških poteh. Čeprav sem morda še par ur prej kakemu novincu v tekaškem svetu razlagal, da je spomladi  potrebno začenjati zlagoma in počasi, se zdaj sam prav malo oziram na to. Nekateri užitki so enostavno preveč dobri, da bi si jih omejeval s pravili.

Hja, boste rekli, nič čudnega, da te razganja, ko pa si celo zimo zabušaval in si kosti grel na toplem, sedaj pa si spočit in pol energije.  Nekaj resnice bo že na tem, ne bom nič tajil. Slabe vesti pa vseeno nimam. Kako bolečo mišico in kak žulj več bom že preživel, ko bom svoje neutrjeno telo pognal kak kilometer predaleč. Podobno kot da bi dneve buljil v prazen list brez ideje, potem pa pride trenutek navdiha, ko bi lahko spisal cel roman. Teh prebliskov je malo in prav vsakega bi bilo škoda spustiti mimo.

Na papirju zapisano zgleda sicer preprosto, ampak, ampak!  Ja, saj vem, kot nekdanji pisarniški delavec, ki je dneve preživel za kompjutri in vzdihoval nad prijetnimi sončnimi žarki, ki so se odbijali od zadnjih sneženih zaplat zunaj vas popolnoma razumem. Takrat, ko je navdih, ni časa, ko je čas, pa se navdih spremeni v spomladansko utrujenost. Najlepši deli dneva so kot nalašč umeščeni tja, ko je treba delat in skrbet za ljubi kruhek (in zrezek), večeri pa so utrujeni, hladni in brez čarov in privlačnosti. Ko so dan končno podaljša, je pomlad že davno mimo.

Jaz se tega izziva sedaj lotevam na nov način. V prtljažnik avta si spakiram tekaško opremo,da je vedno pri roki. Ko pridejo trenutki navdiha, čimprej zaključim s tistim, kar trenutno delam in se vsaj za urico zapodim v naravo. Kako se prileže! Bi poskusili? Kak dan namesto obveznega kosila uidite raje na tek po mestu. Ali pa na poti, med sestanki, ko si vzamete tisto uro premora raje tekaško raztegnite svoje krake. Rdečico na licih in skrivnosten nasmeh pa potem sodelavcem opišite kot ponovno najdeno zaljubljenost. Naj si mislijo,kar si hočejo. Dober tek!

Deli s prijatelji:

Za komentiranje morate biti prijavljeni.