Zakaj se tekači vedno pogovarjamo o teku

Zakaj se tekači vedno pogovarjamo o teku

Sredi 90. let prejšnjega stoletja sem se kot mlad tekač začel občasno pojavljati na tekaških tekmovanjih. Teh je bilo precej manj kot danes, tudi udeležba na njih je bila izdatno manjša, skoraj ekskluzivna. Kot neizkušen junec sem se začel učiti trikov in skrivnosti starih tekaških mačkov, ki so kolovratili od dirke do dirke in se potegovali za prestižne lokalne lovorike. Zanimiva in vedno zabavna druščina me je vzela medse. Iz tedna v teden, od vikenda do vikenda sem prav užival, ko smo se srečevali pred štartom, se merili na progi in debatirali, izmenjevali mnenja, se živahno pogovarjali. O čem? O teku, se razume.

Nikoli prej si nisem predstavljal, da se je možno o nekaj sekundah, ki jih lahko pridobiš na kilometer, pogovarjati debelo uro. Ali pa o načinu zavezovanja vezalk, prehitevanju v klanec, debelini nogavic, karboloadingu. Celo o barvi majice, ki gre k najnovejšemu modelu najkic. Če si želel biti med posvečenimi, si pač moral imeti mnenje o gelih, podlagah, urah in srčnih monitorjih. Priznam, da mi je godilo. Zame popolnoma nov svet. Navsezadnje sem dobil ogromno koristnih napotkov in informacij, ki jih brez teh pogovorov ne bi imel kje ujeti. Knjige so bile prevečkrat suhoparne in neživljenjske, internet pa so šele dobro izumljali.

V nekaj sezonah sem spoznal večino takrat aktivnih slovenskih rekreativnih tekačev in bolj ko ne tudi njihove posebnosti. Včasih sem se sam pri sebi muzal, ko mi je uspelo predvideti, katero temo bo kdo načel in kako žolčno jo bo zagovarjal. Vsega ti lisjaki seveda niso razkrili. Ali pa so taktično prikrili, da bi zmedli konkurenco. Kot po pravilu je vsak zamolčal vsaj pol treningov, ki jih je naredil v preteklem mesecu. Na tipično vprašanje: »Koliko pa kaj treniraš?« si dobil klasičen odgovor: »Veš, zadnje čase bolj švoh. Tetiva me daje, pa še nočno imam na šihtu. Približno dvakrat grem na teden, nič več.« Vsak drugi je bil poškodovan, vsak tretji je bil cel dan na šihtu. Ali pa je ravno prebolel gripo. Sam sem bil študent, vsak dan na cesti in popolnoma zdrav, pa tem veteranom na dirki tudi blizu nisem prišel! Potem sem jih prebral, prevejance, in tudi sam začel to igro. Posebej kakega starega rivala sem si pred tekmo z veseljem privoščil in ga, potem ko je mislil, da me je že zmlel, v zadnjem klancu z zadoščenjem pustil za sabo.

Z leti sem potem odrasel, dosegel svoj tekaški vrhunec in se počasi začel zanimati še za kaj drugega in ne le za vsakodnevni trening, dirke vsak konec tedna in ždenje ob pralnem stroju. Tekem sem se začel udeleževati selektivno, za dobro družbo in ne več za dosežke. Tek je medtem postal množična preokupacija in pogovori na tekih so se še vedno večinoma vrteli okoli teka. Na spletu je začelo mrgoleti izobraženih poznavalcev. Novopečeni tekači pa niso več skrivali svojih tekaških kilometrov, ampak so se raje pohvalili z njimi. Prevečkrat. Skoraj do bolečinskega praga naključnega bralca družabnih omrežij. Tudi pogovori s tekači so postali bolj naporni, saj sem kakemu svežemu zanesenjaku težko dopovedal, da ne bo konec sveta, če njegov 16-tedenski maratonski plan ne bo šel skozi do sekunde natančno.

A tekači se bodo vedno pogovarjali o teku. Posebej Slovenci smo znani, da nas vsaka kolikor toliko normalna dejavnost slejkoprej spremeni v obsedence. Zato je naloga nas, počasnih starih veteranov, da mladini dopovemo, da je tek še kaj drugega kot konstantna fizična in miselna osredotočenost. Da je v začelju tekaških tekem precej velika gostota punc, ki se rade pogovarjajo. Pa ne samo o teku!

Srečno, se vidimo na Ljubljancu!

Deli s prijatelji:

Za komentiranje morate biti prijavljeni.