Vam kdaj zmanjka štrene

Vam kdaj zmanjka štrene

Po poletnem jutranjem teku

S tekom sem tako ali drugače v stiku ves čas. Kadar nisem vpleten v organizacijske aktivnosti malih in večjih prireditev, se družim z mnogimi tekači, najsibo poslovno ali prostočasno, v živo ali virtualno. Zaradi tekaških znancev in prijateljev sem vedno na tekočem o podrobnostih s tekaških prireditev, kamor ne zahajam več tako pogosto, zaradi tekaške literature pa sem tudi tekaško izobražen in podučen. Ni da ni torej; tek je moje drugo ime.

A imam problem. Kar nerodno mi je priznati, da se ob vsej tej preokupaciji s tekom kljub vsemu ne zmorem več motivirati za lastno tekaško udejstvovanje. Motivacije kar ni in ni! Groza me je, da sem se morda tekaško izpel. Res, tekač sem več kot polovico svojega življenja, a da bi ravno sedaj, ko mi je vse jasno, slovo jemal?

Ja, ja, preden me potrepljate po ramenu in mi servirate kako tolažečo “Samo krivulja se ti malo obrača navzdol” ali pa mi elektronski nabiralnik nabašete z linki v stilu “5 idej, kako ohraniti tekaško strast”, vas že vnaprej opozorim: poskusil sem res čisto vse! Včasih je delovalo, da sem se prijavil na kak nov maraton, in treningi so stekli sami od sebe. Danes podzavestno vem, da bo že nekako šlo in odmislim priprave. Omislil sem si celo tekaško družbo in določil tekaške dneve. Pa se več kot dvakrat ni šlo dobiti; ali so bile kake bolezni otročičev, nadure ali kake druge obveznosti, ki so mi vedno znova podrle plane.

Če sem včasih po ogledu kakega tekaškega filma kar zdirjal ven, sedaj po dokumentarcu o Kenijcih ali kakem celovečercu o teku enostavno zadremam. Registriral sem na vseh možnih tekaških aplikacijah, a se mi zdi, da se mi vsakič, ko zabeležim kakega od svojih skromnih dosežkov, še programje privoščljivo reži. Novi copati? Sicer bosonogec, a v omari ženi odžiram prostor za vse čevlje, ki pa me ne potegnejo na tek. Muzika med tekom mi je čisto mimo, nove trase so enako neprivlačne kot stare. Že slišim koga od vas, nadebudnežev, kako mi pomežikne: fartlek se pojdi, igro hitrosti. Pa ne pozabi, kako ti tek izdatno “napumpa” libido! Lepo vas prosim; veteran si bom še kaj poškodoval, če ne pri sprintih, pa pri posteljnih aktivnostih, ki bi tej torturi sledile.

Ko je že kazalo, da mi ni pomoči, se je rešitev pokazala sama od sebe. Srečo imam, da zadnje čase srečujem ali se družim z nekaterimi, ki so že dolga leta moji tekaški vzorniki in idoli. Lani sem tako na Bledu v živo spoznal olimpijca Primoža Kobeta. Dolenjec je neverjetno priljudna osebnost. Uganete, kaj ga poleg olimpijskih sanj in rekordov še vzpodbuja in motivira znova in znova? Njegova tesna povezava z njegovo bazo, s tekaškimi prijatelji in spomini na začetke, ob katerih je sploh postal tekač.

Pred dvema mesecema sem imel priložnost srečati bosonogca vseh bosonogcev, Američana Barefoot Teda. Odštekan tip, izjemen karakter in karizmatičen govorec. Ko sem ga vprašal, zakaj se ne meri več na tekaških tekmovanjih, je preprosto dejal: “Ne gre za preseganje samega sebe s tekom, gre za poslušanje samega sebe. In potem si tekač.”

Ko sva oni dan ob dobri hrani in kozarčku rdečega z Dušanom Mravljetom, legendo slovenskega teka paberkovala o njegovi knjigi,  je beseda nanesla tudi na njegov navdih skozi vsa ta leta. “Jutranji tek,” je dejal, “ko še vsi ostali spijo, je čas, ko sem najbolj svež in najbolj produktiven. Enostavno nimam razloga, da bi ga kdaj izpustil.”

Tole sem v glavi spisal na poletnem jutranjem teku, ko so še vsi spali. Kot kaže, stari mački vedo, o čem govorijo.

Marko Roblek

Deli s prijatelji:

Za komentiranje morate biti prijavljeni.